Mladi mrežniki dajejo pogosto velik poudarek na spletno mreženje in ne vidijo smisla mreženja v živo. Mrežniki starejših generacij pa menijo ravno nasprotno – blizu so si z običajnim mreženjem, spletno mreženje pa dojemajo kot izgubo časa ali modno muho.

Vendar se ne smemo odločati le za en ALI drug pristop, kajti za maksimalen rezultat je potrebna kombinacija obeh. Za zgraditev močne osebne mreže kontaktov ima mreženje iz oči v oči velikansko moč. Pri vzpostavljanju povezav z ljudmi s celega sveta pa je mreženje prek spleta zelo primerno. Ne da pa se nadomestiti ene oblike z drugo.

Vzpostavljanje zaupanja prek spleta je težje – tako kot pri zmenkih prek  spleta – ne veš točno, s kom imaš opravka, dokler človeka ne spoznaš v živo. VCP proces je daljši – pri večini poklicev traja dlje, da dobimo občutek o kredibilnosti sogovornika. Prednost spleta pa je v tem, da hitreje pridemo do večjega števila poslovnih kontaktov kot pri klasični obliki mreženja. Potem pa se je potrebno odločiti, s katerim  načinom kontaktov bomo gradili globlji odnos. Tudi pri spletnem mreženju je pomembno, da pomislimo, kako lahko sogovorniku pomagamo. Na tak način bomo vzbudili njegovo pozornost, saj se večinoma ljudje nanj obračajo le s prošnjami.

Povzeto po: Ivan Misner, Think “That Online Networking Stuff” Is Just for
“Young People”?–Think Again . . .